Po pričevanju naj bi se prvi estetski popravki opravljali že v Indiji in Starem Egiptu. Egipčanski zapisi ( 3000 let pr.n.št.) že vsebujejo opise kirurških posegov na obrazu. Zelo dobre metode pri obraznih operacijah so kasneje uporabljali Grki, saj so povzeli metode iz Indije.
Že uveljavljene metode oz. uporaba le teh se je nadaljevala tudi v srednjem veku. Na razvoj plastične kirurgije je močno vplival padec Rima v 5. Stoletju. V 13. stoletju je Papež Innocent III. Prepovedal vse kirurške posege. Prihod renesanse v 14. Stoletju je vzpodbudil svež veter v medicini in znanosti. Kirurške tehnike so se prenašali iz roda v rod. iz Indije se je kirurgija prenesla v arabsko kulturo, iz te pa nadalje v Evropo. Po dveh stoletjih zatišja se je v 18. Stoletju začelo moderno obdobje v plastični kirurgiji.
Znani nemški kirurg Carl Von Graefe je bil prvi, ki je uporabil besedo »plastika« v delu Rhinoplastik, leta 1818. V svoji knjigi je opisal metode Indije, Italije in Nemčije.
Anestezija je bila prvič uporabljena v sredini 19. stoletja. Ravno z anestezijo in sterilnimi tehnikami se je končno tudi zmanjšalo tveganje.
Chiaschini opisuje, da plastična kirurgija nikoli ne bi dosegla takšnega napredka brez dosežkov na področju rinoplastike.
Na prehodu stoletja so se mnogi kirurgi posvetili samo plastični in rekonstruktivni kirurgiji. Negativen in odbijajoč odnos je še poglobil širjenje zasebnih praks, le te pa so ponavadi odpirali kirurgi dvomljivih sposobnosti. V 20. stoletje je estetska kirurgija vstopila brez prave identitete.
Do velikih sprememb je končno prišlo med prvo svetovno vojno. Pod rokami plastičnih kirurgov je nemogoče postalo mogoče. Med obema vojnama je izšlo kar nekaj knjig o plastični kirurgiji, ki se uporabljajo še danes. Zagotovo pa je bilo obdobje druge svetovne vojne ključnega pomena za razvoj mednarodne estetske kirurgije. V tem času so izboljšave na področju medicine pripomogle k zmanjšanju smrtnosti. Druga polovica 20. stoletja je bil čas neverjetne rasti na področju rekonstruktivne plastične kirurgije.
Povečanje prsi so začeli izvajati ob koncu 18. stoletja, ko so v prsi vbrizgali razne substance, ki pa so bile škodljive- čebelji vosek, rastlinsko olje, kar so leta 1960 prepovedali. Kot najučinkovitejši so se izkazali prsni vsadki- predvsem silikonski, ki so jih pričeli uporabljati leta 1963, kasneje pa tudi takšni, ki so bili polnjeni s solno raztopino in posebnim gelom.
Skozi leta oblikovanja plastične kirurgije so glavni cilji ostali nespremenjeni: »obnovitev normalne oblike in funkcije ter možnost povečevanja forme do nad normalnih proporcev.«( Ciaschini)
Plastične operacije se danes izvajajo z namenom estetskih izboljšav drugače
povsem zdravih teles.
|